My colouring book

Da. Bart se približno dvakrat na mesec odpravi v hram globalizacije, ki se imenuje MacDonald’s. Pa kaj. Verjami, dragi bralec, da nič ne pomiri živcev in napolni želodček kot prava doza base cuisine, ki jo poplakneš s kokakolo.

Skratka, tokrat sem romanje v deželo fritez opravil sam. Kakšno igrišče za sociologe. Že ob prihodu me neprijetno preseneti truma španskega mladeža, ki skaklja sem in tja. Priznati moram, da španščina mojim ušesom ne dene dobro. Ne vem, zakaj. Naravni predsodek, pač. Nato stopim v vrsto. Mladenka, ki sprejme moje naročilo, se kmalu izkaže za gestapovko v predpasniku. Rahlo osorno me opozori, da moja študentska izkaznica ni podpisana (hmm … takih stvari ponavadi res ne podpisujem, študentsko celo sem, pa kaj, ko se je črnilo zbrisalo). Ko že sedim in brskam po kosmih piščanca, me neki “mulo” med tekanjem skoraj zadene s hamburgerjem (logistiko tekanja in hkratnega hranjenja z Big Macom prepuščam domišljiji posameznika). Da se vse skupaj konča na pravi noti, se zraven mene usedeta dva prebežnika iz Fužinskega bluza, ki trenutek poslušata špansko dretje, nakar eden izjavi: “Ej, Armin¹, poglej te Francoze.”

Ah … kaj sem se danes še naučil? Ja, logaški avtobus ob 7.00 vozi po avtocesti (kar ostali vrhniški in logaški avtobusi ne počno). Kako, da si lahko privošči plačevanje cestnine? Ne vem, sumim pa, da je vse skupaj povezano s tem, kako je naslovil gospo za okencem cestninske postaje – srnica.

1. Ime je spremenjeno, da zaščitim nedolžne, tj. sebe. [↩]

Ja, vem, da zamujam. Zadnje čase me preganja stalna zaspanost in nonšalansa, ki tvori nesrečni tandem s preobilico dela. Včasih me zagrabi, da bi si ruval lase in kot nesrečnik v Quo Vadis zaklical “Vae misero mihi!” (Bart ima močno razvit čut za melodramatičnost).

Na pustno soboto sem se s kolegi odpravil v Inbox. V podrobnosti ne bom šel. Tako ali tako me bo do smrti preganjala misel, da sem z nakupom precenjene vstopnice prispeval k modifikaciji Salomejinega oneta (kot bi se izrazil meni ljub A. Sovre). Ah, well … à chacun son goût. XY kromosoma sta lahko res kruta. Vseeno sem se zelo zabaval. In še kostum. Izposoja pri SNG Opera in balet je bila res posrečena. Spodaj prilagam sliko (sem aristokrat iz 18. stoletja, kostum je pa iz Dvořákove Rusalke).

Vzemite v ozir, da je slika nastala ob peti uri zjutraj.

Na pustni torek sem se opravil še v Napoleonovega vojaka. Bil sem dovolj samozavesten, da sem v uniformi prišel celo na fakulteto (ne samo to, s Slončico sva imela tisti dan celo predstavitev pred določenim profesorjem). Usoda je hotela, da sem odet v oblačilo Velike armade zakorakal v sam, z vetrom prevel, center in po nekaj urah zmatran (škornji so bili nekoliko neudobni) prišel domov. Rezultat: smrkam. Sem pa ponosen na eno stvar – sem verjetno edini pripadnik armade iz 1812, ki je jedel cheeseburger v verigi McDonald’s.

Nova verižna igra. Šuši mi jo je zagodla. Objaviti moram šesto sliko iz šeste mape pod datoteko Moje fotografije. No, mapa se imenuje “Belgija 2003″ in šesta slika je kar zgovorna. Nastala je med gimnazijsko izmenjavo v Belgiji (mesto Ciney). Vidi se, da sem “rahlo” pod vplivom lokalne specialitete – piva – in da je slika zelo stara. Ne samo, da imam bogato lasno floro, še čisto podivjana je.

No, lahko bi bilo huje. Naletel bi lahko na kakšno sliko iz 2001, ko bi bil izraz “hair galore” višek skromnosti.

Igra zahteva, da določim šest novih žrtev. Ker so tako rekoč vsi, ki bi jih lahko izbral, to že bili, mi preostane edino:

1tujec – Ti srečen možic!

Če še kdo želi sodelovati, naj zadoni njegov glas (oziroma zvok prstnih blazinic pod tipkovnico), pa ga bom dodal na seznam.

Danes smo tolmači imeli prvo uro predmeta z imenom “Konferenčno tolmačenje”. Že po prvih nekaj minutah nam je vsem postalo jasno, da bomo ta semester obravnavali skoraj isto snov, kot smo jo v tretjem letniku pri predmetu “Osnove tolmačenja”. Bart je seveda nekako moral zaposliti svoje preaktivne možgane in v pičlih 20 minutah je nastala sledeča kompozicija v stilu Shellyja. Umetniške vrednosti resda nima, sem se pa vsaj zabaval. Pa tudi predavanje na koncu le ni bilo tako dolgočasno.

Hear me spin a yarn, a tale,
Of a man who delegates.
Power is his sworn protector
Helping conquer those he hates.

In one hand he wields a sceptre,
Yet the other hand has naught
Save the omnipotent elector,
A sanctimonious, rueful God.

Never has the world borne witness
To such greatness and decay.
Every being is a spectre,
A pawn to dance the roundelay.

Lo! Behold ye now the master,
All creation obey him must
Respite is a rare, sweet nectar
Few enjoy it in the dust.

When, you ask, will this foul shadow
Give full vent to all its rage?
When will that age-old objector,
Lofty Helios, turn the page?

Legends are for those few dreamers
That delight in puerile songs.
Others use that maudlin vector
“Something evil this way comes!”

Zakaj začenjam objavo z naslovom Verdijeve opere “Ples v maskah”? Letos bo Bart po zelo dolgem času spet maškara. Zadnja maškarada, ki sem se je udeležil, je potekala na moji osnovni šoli (bil sem v 4. razredu in oblečen sem bil v čarovnika). Bart je po srcu otrok (kdaj tudi zelo tečen “hočem mami, hočem!” otrok). Vsako leto sem si želel nadeti masko, pa nikoli ni zneslo. Letos sem prekinil s to “tradicijo”. Kontaktiral sem fond SNG Opera in balet (ki se nahaja nekje na Litostrojski – 30 minut sem se sprehajal med proletarskimi skladišči, da sem ga našel) in danes sem rezerviral svoja (dva!) kostuma. O podrobnostih (skupaj s slikami) po pustu (ok, priznam, da sem vse že izdal vsakemu, ki me je poslušal, a naj vsaj splet počaka). Izdavim le, da je prvi zelo klasicističen, drugi pa la Grande revolution.

Še skladba iz filmske verzije Fantoma, ki mi že cel dan roji po glavi (poleg skladbe Signori oggi d”Ulrica iz prej omenjene Verdijeve opere):

No, še jaz objavljam rezultate glasbenega psihološkega profila, ki ga je začela že Slončica. Da povzamem: v predvajalnik glasbe preneseš celotno “knjižnico” glasbe na računalniku, nakar vključiš funkcijo “Shuffle”. Tako dobiš odgovore na spodnja vprašanja.

IF SOMEONE SAYS “IS THIS OKAY?” YOU SAY?
Under My Sun (Kako drugače pa je sploh lahko okej?)

WHAT WOULD BEST DESCRIBE YOUR PERSONALITY?
Sånger från andra våningen (Pomeni “Pesmi iz drugega nadstropja” – iz enega najbolj surrealističnih filmov vseh časov; res primerno.)

WHAT DO YOU LIKE IN A GUY/GIRL?
Send in the Clowns (Winamp, you know me so well )

HOW DO YOU FEEL TODAY?
Santa Maria de la Mer (Ne vem, kaj je bolj sramotno: da se počutim kot Devica Marija ali pa, da dejansko imam pesmi Mireille Mathieu na disku)

WHAT IS YOUR LIFE’S PURPOSE?
Vissi d’arte (Aria iz Puccinijeve Toske – “Živel sem za umetnost”. Ni kaj za dodati.)

WHAT IS YOUR MOTTO?
Lepljive misli (Seksi.)

WHAT DO YOUR FRIENDS THINK OF YOU?
Yummy (Mhm. )

WHAT DO YOU THINK ABOUT VERY OFTEN?
La calunnia (“Obrekovanje” – Jaz pa že ne!)

WHAT IS 2+2?
Immortality (Hah, trije člani skupine Bee Gees + Celine Dion pa se ravno poide)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR BEST FRIEND?
Whiter Shade of Pale (Nekdo je res bled.)

WHAT DO YOU THINK OF THE PERSON YOU LIKE?
Seasons of Love (525,600 minutes, 525,000 moments so dear. “Rent” je res dober musical.)

WHAT IS YOUR LIFE STORY?
Stranger in Paradise (To je pa res zgodba mojega življenja!)

WHAT DO YOU WANT TO BE WHEN YOU GROW UP?
What If (Kaj pa, če ne odrastem?)

WHAT DO YOU THINK WHEN YOU SEE THE PERSON YOU LIKE?
Down Town (Ja, stečem na drugi konec Ljubljane.)

WHAT DO YOUR PARENTS THINK OF YOU?
Merry Christmas Maggie Thatcher (O bog, že slišim nekaj ljudi, ki se smeje.)

WHAT WILL YOU DANCE TO AT YOUR WEDDING?
Uvertura v “The Phantom of the Opera” (To se celo lahko zgodi. Se bom pa moral naučiti plesati na fugo.)

WHAT WILL THEY PLAY AT YOUR FUNERAL?
Over the Songhua River (Yay, odlomek iz sodobne kitajske opere.)

WHAT IS YOUR HOBBY/INTEREST?
I Know Him So Well (Am, spoznavanje ljudi?)

WHAT IS YOUR BIGGEST SECRET?
Je t’aime encore (Uf.)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR FRIENDS?
Willkommen (Življenje je res kabaret.)

WHAT’S THE WORST THING THAT COULD HAPPEN?
Mahogany (Pohištvo iz mahagonija je pa res prekletstvo.)

HOW WILL YOU DIE?
Heaven Help My Heart (To bo po smrti – stupid Winamp. )

WHAT IS THE ONE THING YOU REGRET?
Sagan om lilla Sofie (“Zgodba o mali Sofiji” – šment, res bi jo moral bil prebrati.)

WHAT MAKES YOU LAUGH?
Tout sur le clito (Ok, tega pa niti poskušal ne bom pojasniti! Je pa res smešen. )

WHAT MAKES YOU CRY?
Moon River (Včasih res, šmrc.)

WILL YOU EVER GET MARRIED?
I Wasn’t the One (Who Said Goodbye) (Očitno ne.)

WHAT SCARES YOU THE MOST?
My Heart Will Go On (Res grozljiva misel.)

DOES ANYONE LIKE YOU?
Children Will Listen (Ja, otroci se res pogosto lepijo name.)

IF YOU COULD GO BACK IN TIME, WHAT WOULD YOU CHANGE?
America (Kakšno breme! Kje začeti?.)

WHAT HURTS RIGHT NOW?
Grace Kelly (Zakaj, zakaj ni posnela še enega filma??.)

WHAT WILL YOU POST THIS AS?

Me and I (Moji dve plati: Picko in Packo)

To je bil Bart mise à nu.

Predsednik Obama ima že več kot eno leto na jeziku pretežno le eno besedo: “Change”. Ta teden je Bart oddal prijavnico za študijsko izmenjavo. Če bo usoda tako hotela (tj. če mednarodna pisarna sprejme mojo prijavnico), bom konec avgusta odpotoval za najmanj en semester v tujino. Čeprav se leto v Parizu sliši sanjsko (kar verjetno tudi je), me zadnje dneve preganjajo tudi manj prijetne misli. V smelost odločitve ne dvomim, hkrati pa se zavedam kaj (oz. koga) bom zapustil za 6 do 10 mesecev. Kljub temu nisem ena tistih oseb, ki v življenju ne prenese sprememb ali novih stvari. Nasprotno. Bart živi za nova spoznanja in izkušnje. Francoščina, muzeji, vino, bohemsko življenje, vino, zgodovina … (sem že omenil vino?). No, bomo videli, če bom doživel slavno pesniško domotožje.

Kam grem?

Université Sorbonne Nouvelle-Paris III

No, če me ne sprejmejo na Sorbono, imam rezervni načrt. In kaj porečete, da je?

Lojze: “INALCO v Parizu!”

Micka: “Ne, gotovo je Angers.”

Henry Kissinger (nekdanji ameriški zunanji minister): “Ach, nein. You are both wrong! He is goink zu Brussels.”

Nope. Bart se je odločil za diametralno nasprotje. Göteborgs Universitet na Švedskem. Po pravici povedano, del mene želi, da bi šel na Švedsko. Vedno sem oboževal jezik, pa še država mi je všeč.

Uf. Ni važno, kako se konča. Že letos sem doživel veliko sprememb – kaj bo šele naslednje leto!

Bart si je v preteklosti rad ogledal prenos Evrovizije. Priznam. Kadar je bilo mogoče, sem si “glasbeni” spektakel ogledal na britanskem BBC Prime. Razlog je bil komentator – Sir Terry Wogan. Gospod je bil več kot tri desetletja redni britanski komentator. Izrekel je celo tiste slavne besede v Brightonu leta 1974: “Oh it’s Napoleon!” in zmaga skupine ABBA je danes že stvar mitologije. To so bili časi, ko je Evrovizijska popevka celo imela kaj za ponuditi (no, da smo fer, vsako leto se najde nekaj dobrih pesmi). Britanci so v poznejših letih imeli kar nekaj uspehov (od zmage pevke Lulu in nesojene zmage Cliffa Richarda do že “rahlo” kičastih Bucks Fizz). Nato pa se je nad Otokom zgrnilo t. i. “desetletje sramote”, ki je vrhunec doživelo lansko leto z zadnjim mestom. Skozi leta je Sir Terry postajal vedno bolj ciničen in sarkastičen. Odkrito se je vsako leto (upravičeno) norčeval iz nastopajočih, voditeljev in iz blokovskega glasovanja. Vsako leto sem se nasmejal do solz. Britanci so Evrovizijo začeli jemati, za razliko od Vzhodne Evrope, skrajno neresno. Zakaj pa ne? Večino denarja plačujejo oni, noben pa za njih ne glasuje. Ker nimajo dobrih sosedov (razen mogoče Irske in Malte). Moje zanimanje za Evrovizijo je začelo upadati. Dovolj sem imel raznih Joksimovičev in drugih, ki uporabljajo nekakšen melos (sovražim to besedo) in prejemajo glasove iz diaspor. Srbija, Hrvaška, Turčija, Azerbajdžan (tudi Slovenija) … kar naenkrat se pojavljajo pesmi, ki se poslužujejo balkanskih “arabesk” v melodiji in še te so ponavadi ukradene od drugod. Britancem in Zahodni Evropi seveda ni bilo jasno, kako lahko ljudje glasujejo za kaj takega (okusi so pač različni). Sir Terry je imel blokovskega glasovanja dovolj. Letos se je odrekel komentiranju.

Nastopi skladatelj Andrew Lloyd Webber. Z BBC-jem pripravi resničnostno oddajo “Your Country Needs You” in po celi Britaniji išče talent, ki bo na popevki odpel njegovo lastno kompozicijo. Odpravi se tudi v Rusijo k Putinu. Lord Lloyd-Webber dobi obljubo mogočnega Putina, da bo glasoval zanj (za Britanijo). Sreča se z Dimo Bilanom, odpravi se v vse največje države V. Evrope in v zadnji oddaji je njegova pesem It’s My Time (besedilo je napisala slavna skladateljica in tekstopiska Diane Warren – avtorica uspešnic, kot so Un-Break My Heart, If I Could Turn Back Time, Because You Loved Me …) dobila zmagovalko: mlado Jade Ewen. Priznam, da mi je bila bolj všeč v izvedbi dvojčic, ki sta bili drugi.

Moje mnenje? Melodija je 100 % Andrew Lloyd Webber. Preprosta, zelo catchy, besedilo se tudi zelo ponavlja. Ni ravno najboljša stvar, ki jo je kdaj napisal, a za Evrovizijo je kar ustrezna. Ne vem pa, če lahko balada zmaga. Dejstvo pa je, da Britanija po desetih letih zelo slabih pesmi, končno ponuja nekaj res kvalitetnega. Z malo promocije jim dobra uvrstitev (med prvih deset) ne uide.

Sem človek, ki obožuje prozo. Vsake toliko pa naletim na kakšno pesem oz. pesniško zbirko, ki me prevzame. Tokrat je to e. e. cummings. Ameriški slikar, esejist, pisatelj, pesnik … v poezijo 20. stoletja je vnesel kubizem. Njegovo ime se ponavadi piše brez velikih začetnic. Nihče ne ve zakaj – jaz rečem, da je bil preprosto skromen človek. Če bo kdo prebral še kaj več kot to pesem, se bo mogoče strinjal.

Pesem “may I feel said he” obožujem! Berite jo na glas. Zaznali boste čudovit ritem, igrivost in erotiko. Pazite pa, da se vam ne zaplete jezik, ko skačete med “he” in “she”.

may i feel said he

   may i feel said he
   (i'll squeal said she
   just once said he)
   it's fun said she

   (may i touch said he
   how much said she
   a lot said he)
   why not said she

   (let's go said he
   not too far said she
   what's too far said he
   where you are said she)

   may i stay said he
   (which way said she
   like this said he
   if you kiss said she

   may i move said he
   is it love said she)
   if you're willing said he
   (but you're killing said she

   but it's life said he
   but your wife said she
   now said he)
   ow said she

   (tiptop said he
   don't stop said she
   oh no said he)
   go slow said she

   (cccome?said he
   ummm said she)
   you're divine!said he
   (you are Mine said she)

Imam problem. Sem kronični zavlačevalec. Pred vsakim izpitom si rečem, da se bom začel učiti dovolj zgodaj, vedno se potem lotim snovi zadnji dan, po končanem izpitu pa vedno razmišljam, koliko gorja (in stresa) bi si lahko prihranil, če bi začel malo bolj zgodaj. Saj ponavadi se vse dobro izteče (in ne govorim o svojem urinarnem traktu), ampak si vseeno krepko otežim življenje.

No, v četrtek imam spet izpit in to iz kar neprijetne snovi. Seveda sem cel teden bral, gledal filme, hodil na pijače … včeraj pozno zvečer pa sem odprl wordov dokument z vprašanji in odgovori za izpit. Ne bom rekel, da me je kap, ko sem videl 22 gosto popisanih strani – sem pa prav gotovo dobil kakšen krvni strdek.

Ponovimo: Ura je 17.00 in začel bom z učenjem. Izpit je v četrtek ob 16.00. Predelati moram 22 strani gradiva, ki gre zelo težko v glavo . Ah, well … I like a challenge!